Zapuščina ljubezni

Ne odločamo o tem, ali se bomo rodili in kdaj bomo umrli. To nam je usojeno. Rodili smo se, tudi če si tega nismo želeli in umrli bomo tudi, če si tega ne želimo. Na te stvari nimamo vpliva, zato se ne moremo postavljati pred drugimi. Niti stvari ne moremo posedovati večno ali se izogniti smrti. Smo taki kot vsi ostali.

Nekoč bomo vsi odložili svoje telo in umrli. Korejska beseda s pomenom „vrnitev“ je sopomenka za smrt. Vrniti se pomeni priti na začetek, k našim koreninam. Vse vesolje kroži. Sneg z gora se topi in teče po pobočju, najprej kot potok, potem kot reka, ki konča v morju. Morsko vodo ogrevajo sončni žarki; začne izhlapevati in tvori oblake, ki padajo na zemljo kot dež ali sneg. Ko se mi tako vračamo, temu pravimo smrt. Kam se torej vrnemo po smrti? Naše življenje sestavljata telo in srce, ob smrti odložimo telo. Vrnemo se tja, od koder prihaja naše srce.

Plakat:
„Tako kot ljubezni ne moremo imeti le zase, niti sreča in mir nista zaradi nas samih. Ničesar ne moremo doseči, če ljubimo sami. Ne moremo biti srečni sami ali sami govoriti o miru. Ker je partner tisti, ki nam omogoči imeti srečo ali mir, je partner pomembnejši od nas.“