ZAPUŠČINA LJUBEZNI

Med študijem na Japonskem sem delal na številnih različnih delovnih mestih. Bil sem hišnik v poslovni zgradbi. Pisal sem pisma za nepismene ljudi. Napovedoval sem prihodnost, ko sem hitro potreboval denar, sem pisal kaligrafijo in jo prodal. V študiju pa zato nisem nikoli zaostajal. Verjel sem, da so vse te stvari del mojega procesa učenja. Opravljal sem vse vrste del in spoznal vse vrste ljudi. V tem procesu sem se veliko naučil o ljudeh.

Še vedno verjamem, da mora oseba za razvoj dobrega značaja pred tridesetim letom iti skozi številne težave. Če ljudje doživijo dno človeškega obstoja, razumejo kako je to. Ljudje morajo odkriti nove možnosti sredi pekla. Šele pri plezanju iz globin obupa in skozi novo odločnost, se lahko ponovno rodimo kot ljudje, ki lahko ustvarijo novo prihodnost.

V tem času sem sem dojel: »Odnos med Bogom in človeštvom je odnos očeta in njegovih otrok, Bog pa je globoko žalosten, ko vidi njihovo trpljenje.« V tem trenutku so bile vse skrivnosti vesolja rešene v mojih mislih. Nenadoma je bilo, kot da bi nekdo vklopil filmski projektor. Vse, kar se je zgodilo od takrat, ko je človeštvo prekršilo Božjo zapoved, je bilo jasno pred mojimi očmi. Vroče solze so nenehno tekle iz mojih oči. Padel sem na kolena in se z glavo dotaknil tal. Dolgo nisem mogel vstati. Tako kot ko me je oče kot otroka nosil domov na hrbtu, sem svoje telo položil v Božje naročje in pustil solzam, da tečejo. Devet let po mojem srečanju z Jezusom so se moje oči končno odprle pravi Božji ljubezni.

Jezus se mi je prikazal kot šestnajstletnemu fantu, ker je hotel, da vem, kaj je izvorni greh, ki ga je človeštvo zagrešilo. Želel je, da ustvarim svet miru, kjer greh in padec ne bi več obstajala. Prejel sem božjo zavezujočo besedo, da bi se spravil za grehe človeštva in prinesel svet miru, ki ga je Bog prvotno ustvaril. Svet miru, ki je Božja želja, ni kraj, kamor gremo po smrti. Bog želi, da ta svet, kjer živimo zdaj, postane svet miru in sreče za vse, kot ga je ustvaril v začetku. Bog ni poslal Adama in Eve na svet, da bi trpela. Svetu sem moral povedati to neverjetno resnico.

Besedilo plakat:
„Svoj obrok sem delil s težaki v Tokiu, pri njih spal, z berači delil žalost lakote, izkusil trdo življenje in si prislužil doktorat iz filozofije trpljenja. Šele potem sem razumel Božjo voljo in njegova prizadevanja za odrešenje človeštva.“