ZAPUŠČINA LJUBEZNI

Ko sem jih štel šestnajst, smo preživeli tragedijo, ko je v enem letu umrlo pet mlajših bratov in sester. Ni besed, ki bi lahko opisale srčno bolečino staršev ob izgubi petih izmed trinajstih otrok v tako kratkem času. Smrt se je širila po deželi. Zdelo se je, da je bilo trpljenje ene družine povezano s trpljenjem naroda in sveta. Bolj in bolj me je skrbelo bedno stanje Korejcev pod vse bolj tiransko vladavino Japonske.

Ljudje niso imeli dovolj hrane. Včasih so bili prisiljeni nabirati travo, lubje ali karkoli drugega, kar so lahko našli in to skuhati za kosilo. Vojne po svetu se kar niso končale. Nato sem nekega dne prebral v časopisu članek o samomoru srednješolca, ki je bil moje starosti.
“Zakaj je umrl?” sem se vprašal. “Kaj pripelje človeka do tega, da se tako mlad ubije?” Ta novica me je tako pretresla, kot da bi umrl nekdo, ki mi je bil blizu. S časopisom, odprtim na strani, kjer je bil članek, sem tri dni in noči glasno jokal. Solze so kar tekle in nisem jih mogel ustaviti.

Niza čudnih dogodkov ali dejstva, da se tragedije dogajajo dobrim ljudem, nisem mogel razumeti. Kosti pradedka, ki sem jih videl, so me vzpodbudile, da sem začel postavljati vprašanja o življenju in smrti, in niz nenavadnih dogodkov v našem domu in okoli njega je vplival na to, da sem se oklepal vere.
Gospodova beseda, ki sem jo slišal v cerkvi, pa ni bila dovolj, da bi mi podala jasne odgovore, ki sem jih iskal. Da bi sprostil nezadovoljstvo v svojem srcu, sem se naravno začel poglabljati v molitev.

“Kdo sem? Od kod sem prišel? Kaj je smisel življenja? Kaj se zgodi z ljudmi, ko umrejo? Ali obstaja svet večne duše? Ali Bog res obstaja? Je Bog res vsemogočen? Če je, zakaj le od strani opazuje trpljenje sveta? Če je Bog ustvaril ta svet, ali je ustvaril tudi trpljenje, ki je na svetu? Kdaj bo konec tragične japonske okupacije Koreje? Kakšen je pomen trpljenja korejskega ljudstv ? Zakaj se ljudje med seboj sovražijo, se bojujejo in začenjajo vojne?”

Moje srce je bilo polno teh resnih in temeljnih vprašanj. Nihče mi jih ni mogel z lahkoto odgovoriti, zato je bila moja edina možnost molitev. Molitev mi je pomagala najti tolažbo. Kadarkoli sem Bogu razprostrl tesnobne težave svojega srca, sta vse moje trpljenje in žalost izginila in moje srce se je umirilo. Vse več časa sem posvečal molitvi, dokler pravzaprav nisem začel moliti celo noč.
Kot rezultat sem doživel redko in neprecenljivo izkušnjo, v kateri je Bog odgovoril na moje molitve. Ta dan bo vedno ostal najbolj dragocen spomin mojega življenja - dan, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Besedilo plakat:
„Bil je večer pred veliko nočjo v letu, ko sem dopolnil šestnajst let. Na gori Mjodu sem vso noč molil in v solzah rotil Boga, naj mi odgovori. Zakaj je ustvaril svet, poln trpljenja in brezupa? Zakaj vsemogočni in vsevedni Bog pušča svet v takšni bolečini? Kaj naj jaz storim za svojo ubogo domovino? Jokal sem in vedno znova ponavljal ta vprašanja.

Ob svitu na velikonočno nedeljo, ko sem vso noč prebedel v molitvi, se je pred mano pojavil Jezus. Pojavil se je v trenutku, kot piš vetra in mi rekel: „Bog je v veliki žalosti zaradi človeškega trpljenja. Na zemlji moraš prevzeti posebno nebeško poslanstvo.“

Tistega dne sem jasno videl trpeč Jezusov obraz. Jasno sem slišal njegov glas. Izkušnja, kjer sem bil priča Jezusovemu prikazanju, je v mojem telesu povzročila močno tresavico, podobno tresenju listov trepetlike v vetru. Hkrati me je prevzel tako močan strah, da sem mislil, da bom umrl, sočasno pa sem čutil neskončno hvaležnost in imel občutek, da me bo razneslo. Jezus je jasno govoril o delu, ki ga moram opraviti. Njegove besede so bile nenavadne in povezane z osvobajanjem človeškega trpljenja in prinašanjem veselja Bogu.

Moj prvi odziv je bil: „Tega ne zmorem. Kako bi se tega lotil? Zakaj mi nalagaš poslanstvo tako pomembnih razsežnosti?“ Resnično sem se bal. Hotel sem se temu poslanstvu nekako izogniti, oprijemal sem se roba njegovega oblačila ter neutolažljivo jokal.“

Rev. Sun Myung Moon, „Živim za svetovni mir“, 2009